»Sveto pismo, aha, to je tista knjiga, kjer se v imenu Boga pobijajo in kri zaklanih živali teče v potokih.« – »Ki je polna nerazumljivih izjav neke primitivne kulture.« – »Ta knjiga je predebela in pretežka, da bi jo bral.« – »Ni napeta, pač ni primerjave z Gospodarjem prstanov.«
Takih in podobnih izjav in predsodkov je mnogo.
Vendar pa za čudnimi besedami in starimi kulturami skriva veliko resnico o ljubezni Boga do mene, tebe, vsega sveta.
To je naše glavno vodilo pri prevajanju. Bog je po Jezusu spregovoril ljudem v nekem točno določenem času in prostoru v govorici, ki jim je bila blizu.
Če bi prišel med nas danes, bi enako sporočilo gotovo zavil v drugačno govorico. Kakšno? To skušamo ugotoviti.
Prevajanje Svetega pisma je delo, ki ni nikoli dokončano. Spreminja se jezik, v katerega prevajamo, pa tudi naše védenje o pomenu starodavnih besedil. Poleg tega so strokovnjaki za prevod prišli do ugotovitve, da en sam prevod katerega koli besedila ne more zadostiti vsem zahtevam, temveč so za različne potrebe in za različne ciljne publike nujne različne vrste prevodov. Pri Svetem pismu se omenjajo vsaj tri: liturgični prevod, literarni prevod in smiselni prevod. Dosedanji slovenski prevodi spadajo v prvo ali drugo skupino (najpogosteje nekam vmes), besedilo, ki je pred nami, pa predstavlja prvi dosledno izpeljan smiselni prevod kakšne svetopisemske knjige.
Prevod po smislu se osredotoča na pomen izvirnih besedil in posveča manj pozornosti njihovi obliki (besednemu redu, prispodobam, literarnim figuram itn.). Glavna naloga takšnega prevoda je premostiti razdaljo med sodobnim človekom in pisci svetopisemskih tekstov. Ločita nas dve tisočletji in precejšnja razlika med bližnjevzhodno semitsko kulturo ter sodobnim evropskim načinom mišljenja in izražanja.
Prevod, ki je pred nami, je namenjen mladim in tistim, ki jim je »cerkvena govorica« tuja. Dejstvo, da je evangeljsko sporočilo zaklenjeno v nekakšen religiozni jezik, lahko nehote kaže na njegovo omejeno veljavo, namesto da bi se poudarila njegova univerzalnost, ki presega delitev na »Juda in Grka«, na religiozne in nereligiozne. Poleg tega je obstoj evangelija zgolj v obliki nekega »notranjega jezika«, ki ga razumejo samo posvečeni, slab za to, kako Cerkev razume samo sebe, saj spodbuja njeno zapiranje vase, namesto da bi bila prav v moči tega sporočila orodje odrešenja za vse ljudi.
Pri smiselnem prevajanju Svetega pisma, ki je osredotočeno na evangelij, na učinkovito sporočilo o Jezusu za določeno ciljno publiko, nikakor ne gre za njegovo poenostavitev ali poplitvenje. Takšen prevod je težko in odgovorno delo, ki zahteva še večjo strokovno podkovanost in jezikovno občutljivost kakor tipičen dobesedni prevod. Gre za delo, ki je dvojno vezano. Po eni strani gre za popolno, dosledno zvestobo izvirniku: izraženo naj bo to, samo to in nič drugega kakor to, kar je v izvirnem tekstu; to vsebino je potrebno najprej objektivno ugotoviti s čimbolj dosledno in natančno eksegezo. Po drugi strani pa je vezano na ciljni jezik: kako to vsebino izraziti v naravnih oblikah sodobnega jezika. Pri takšnem prevajanju imamo vedno pred seboj tole vprašanje oziroma molitev: če bi Jezus ali evangelist izrekal in pisal te stavke danes, današnjim ljudem – kako bi jih povedal?
Pri odločitvi za takšno vsakdanjo in živo govorico je odločilnega pomena dejstvo, ki so ga osvetlila arheološka odkritja zadnjih stotih let. Pokazala so namreč, da je Nova zaveza napisana v preprostem jeziku vsakdanjega sporočanja. Koiné grščina, v kateri je zapisana, je govorica, ki je bila razširjena po vsem helenističnem svetu in je imela vlogo današnje angleščine. V njej so pisali besedila za vsakdanjo rabo: nakupovalne sezname, korespondenco, dogovore ipd. Resna filozofska in literarna dela so se v antiki obvezno pisala v klasični grščini, novozavezni pisci pa so to načelo namerno prekršili in izbrali preprostejšo in dostopnejšo raven splošnega sporočanja. Teologija razlaga, da je Kristus izpraznil samega sebe, se ponižal in sprejel krhko človeško naravo (prim. Flp 2,6–8). Temu spoznanju na besedilni ravni ustreza sestop sporočila, ki govori o Njem, v nizko, preprosto in vsakdanjo govorico. Cilj smiselnega prevoda je opozoriti na to teološko in misijonsko razsežnost izvirnega besedila ter mu najti čim zvestejšo ustreznico v sodobnem jeziku.
Z novim načinom prevajanja biblijskih besedil se torej želimo približati izvornim ciljem te dejavnosti, ki je v osnovi misijonarsko naravnana in se opira na moč Božjega sporočila in na pričevanje Duha. Novi prevod je tako lahko pripomoček za bralce, s katerim se bodo bližali drugim prevodom in tudi izvirnemu besedilu.
Pripraviti prevod svetopisemskih besedil v »navaden« slovenski jezik, ki lahko nagovori mlade in nasploh vse, ki jim je biblična govorica tuja.
»Življenje z Jezusom« je prvi primer svetopisemskega prevoda v slovenščino, ki besedilo dosledno prevaja po smislu in se ne drži oblike izvirnika. Tak prevod se strokovno imenuje »dinamični« in ima drugo funkcijo od standardnih »formalno ekvivalentnih« prevodov. Nikakor torej ne gre za nadomestek SSP ali drugih obstoječih prevodov, temveč za novo »orodje«, s pomočjo katerega se bralec lahko drugače približa izvirniku. Takšen prevod je namenjen za drugačne pastoralne potrebe kot standardni.
Naš trenutni cilj je do leta 2022 prevesti celotno Novo zavezo. Predvidevamo, da bodo do leta 2021 izhajali ločeni zvezki s posameznimi svetopisemskimi knjigami. Leta 2022 bo opravljena končna redakcija, v kateri bodo upoštevani popravki in izboljšave, ki bodo posledica odzivov javnosti. Takrat bo izšla celotna Nova zaveza v eni knjigi.
Stara zaveza trenutno ni v načrtu, ker bo še precej dela z Novo zavezo. Ko bo ta končana, bo čas za razmislek tudi o tem.
To, da objavljena besedila niso dokončna, ampak so odprta za komentarje, pripombe, popravke in izboljšave. Prav zato smo se jih odločili objavljati po zvezkih – da so dostopna javnosti in da lahko zbiramo odzive. Ti bodo zbrani in pazljivo upoštevani v končni redakciji.
Projekt vodi Društvo Svetopisemska družba Slovenije, ki povezuje vse kristjane v Sloveniji. K sodelovanju so povabljene vse krščanske organizacije in skupnosti, ki se ukvarjajo z mladinsko pastoralo.
K sodelovanju ste vabljeni vsi, brez izjeme. Tudi če niste »strokovnjak«, ampak »čisto naveden bralec«, nas zanimajo vaši vtisi in izkušnje ob branju. Še posebej pa nas zanima, kako se besedilo obnese v mladinski pastorali in v evangelizaciji. Zanima nas, kako besedilo »deluje«, če ga berejo ljudje, ki niso v stiku s Cerkvijo. Seveda bomo hvaležni tudi za vse druge slogovne, vsebinske in strokovne pripombe. Pošljite jih na [email protected].
Ker gre za pilotski projekt, je razumljivo, da dokončne odobritve Slovenske škofovske konference še ni. Ta bo smiselna šele ob končni redakciji besedil, ki je predvidena za leto 2018. Trenutno pa ima projekt naslednje priznanje Slovenskega katehetskega urada (ki deluje neposredno pod SŠK):
»Pilotski projekt sodobnega prevoda svetopisemskega besedila za katehetske potrebe zadnje triade in mladih poteka z vednostjo Slovenskega katehetska urada, sklep 24. seje SKU, 5. decembra 2011.«
Poleg tega je v knjižici posvetilo in priporočilo koprskega škofa ordinarija, dr. Jurija Bizjaka (gl. str. 5), s projektom pa so seznanjeni tudi drugi škofje.
Vsekakor. Tukaj je seznam nekaterih najpomembnejših »dinamičnih« prevodov v svetovne jezike:
- Angleško: Good News Bible (oz. Today's English Version, 1976, 1992), Contemporary English Version (1995), New Living Translation (1996).
- Francosko: La Bible en Français Courant (1982, 1997), Parole de Vie (2002)
- Špansko: Dios Habla Hoy (1979, 1996), Traducción en lenguaje actual (2002)
- Nemško: Gute Nachricht Bibel (1982, 1997)
- Italijansko: La Bibbia in lingua corrente (1985, 2000)
- Portugalsko: Nova tradução na linguagem de hoje (2000)
Slovensko besedilo nastaja v »dialogu« z vsemi temi prevodi.
Večina izmed zgoraj naštetih prevodov je izrecno odobrenih s strani Katoliške Cerkve (iz česar je razvidno, da ta ne nasprotuje tovrstnemu tipu prevajanja):
- Good News Bible (nihil obstat in imprimatur)
- La Bible en Français Courant (imprimatur)
- Parole de Vie (imprimatur)
- Dios Habla Hoy (poseben predgovor z odobritvijo škofovske konference za Latinsko Ameriko)
- Traducción en lenguaje actual (poseben predgovor z odobritvijo ŠK za Latinsko Ameriko)
- La Bibbia in lingua corrente (odobritev Italijanske ŠK v kolofonu)
- Nova tradução na linguagem de hoje (dovoljenje in priporočilo za uporabo Brazilske ŠK)
Ti prevodi so večinoma zelo dobro sprejeti tudi med protestantskimi cerkvami, tako tradicionalnimi kot mlajšimi »evangelijskimi«.
Nikakor ne – to je razvidno že iz letnic na zgornjem seznamu. Nekoliko pa se je spremenil odnos do »dinamičnega« prevajanja. Za to moramo na hitro pogledati v zgodovino prevajanja nasploh. V preteklosti so za »prave« prevode veljali le dobesedni, medtem ko se je na »prevajanje po smislu« večinoma gledalo zviška, kot na nekakšno nižjo obliko. V 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja je nato prišlo do preobrata. Ko so strokovnjaki kot npr. Eugene Nida utemeljili teorijo dinamičnega prevajanja, je namreč za nekaj časa začelo prevladovati mnenje, da so »dobesedni« prevodi napačni, zavajajoči in zato manjvredni ali celo neprofesionalni. V nadaljnjih desetletjih pa je prevodna stroka prišla do bolj uravnoteženih stališč v obliki »funkcionalne teorije prevoda«. Ta preprosto pomeni, da noben tip prevoda ni dober ali slab sam po sebi, temveč da ima vsak (seveda če je dobro opravljen) svojo funkcijo. Tako dobesedni prevodi »funkcionirajo« bolje za študijsko delo in literarno analizo, medtem ko so dinamični prevodi boljši za splošno branje in za nepoznavalce.
Nastajanje novih »dinamičnih« prevodov se torej nadaljuje. Novejši prevodi (CEV, PDV, TLA) so praviloma še bolj dinamični od starejših, vendar ne zato, ker bi tako ukazovala »teorija« oziroma bi bilo to »v modi«, temveč zato, ker so namenjeni potrebam mlajšega občinstva.
Nekaj poskusov »dinamičnega« privajanja je bilo tudi pri nas, vendar pri tem niso bili dosledni in so nasploh še vedno ostajali precej blizu dobesednim prevodom. Za takšen poskus lahko velja Jezusova blagovest, prevod štirih evangelijev, ki ga je pripravil dr. Francè Rozman, izdala pa Britanska in inozemska biblična družba leta 1979. To besedilo je bilo nato dvakrat »popravljeno« v smer večje dobesednosti: prvič v Jubilejni izdaji Nove zaveze (1984) in drugič v Slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma (1996).
Lahko pa se ozremo še dlje nazaj, na sam začetek slovenskih svetopisemskih prevodov. Že pri Primožu Trubarju namreč najdemo jasno težnjo po tem, da je treba svetopisemsko besedilo izraziti v preprostem, ljudskem jeziku: »Pri našem prevajanju oziroma tolmačenju nismo iskali lepih, gladkih, visokih, umetelnih, novih ali neznanih besed, temveč navadne preproste kranjske besede, ki jih lahko vsak dobri in preprosti Slovenec zlahka razume« (Predgovor v Matejev Evangelij, 1555; besedilo je dostopno v Svetopisemskem glasniku, velika noč 2009, str. 2).